In ko bom spet uredu ... Se bo spet zgodilo nekaj, Da ne bo več uredu.
Kot ponavadi.

Ugotovila sem ...

Da je moja trma zmerom bolj destruktivna. Enostavno iz trme in užaljenosti poizkušam uničiti vse, kar mi je ali mi je bilo všeč.
Še dobro, da imam svoje misli. Vendar jih kvečjemu preklinjam. Zato, ker mi enostavno ne dajo miru. Nikoli.
Marsikdo mi je že rekel, da bi morala manj misliti. Ali pa vsaj  zaposliti svoje misli s kakšno drugo stvarjo.
Morda z delom? Branjem? Učenjem?
No, tu pa nastopi druga težava. Moja LENOBA. Ja. Lenoba. Vseh grdob grdoba.

Veste kaj je še?
Zelo sem žalostna. Odtod taka (velika) trma. Odtod ta ogabna lenoba.
Prav zares imam spet občutek, da ne morem več nič.

Končno sem zbrala pogum in se lotila pisati vsega tega, kar se je v tolikem času nabralo v meni. Če je bog pošten (to, le tako rečem), sem pišem le zato, ker upam da bo to kdo prebral.
Če ti res ni niti do tega, da mi nameniš pogled,
prosim povej.
Ne zapiraj pa mi vrat pred nosom,
dobro veš, da to sovražim.
In upam da veš, da me boli,
ko me ne j*beš pou k*rca več.
In nikar mi ne govori nazaj,
da jaz tebe niti ne šmirglam.
Če to misliš,
zaleti se u zid. U tistega, ki ti je sedaj najbližje.
in upam da te bo bolelo.
prav tako močno kot mene.
ker že dva meseca tolčem z glavo v zid.
kako sem se lahko tako zmotila?

Oh, kako je lahko!

In sedaj grem. Adijo!

Shame on you, Tumblr. Zaradi tebe zanemarjam blogspot. But whatever :)

Nekega ležernega deževnega dneva, ko je bilo brezsmiselno početi karkoli, ko so se vsi ostali tiščali na kavču pred televizijo, ko je bila na sporedu trapasta oddaja, ki so se ji vsi otroci smejali, odrasli pa so le zmajali glavo in si mislilki kam gre ta svet, je ona odšla v svojo sobo, izpod postelje potegnila staro zaprašeno škatlo in se zakopala v spomine.
Prvi dnevnik, album poln slik iz otroštva, mamin smeh kar na enkrat začne odzvanjati v ušesih.
Pa bere odstavke v starem dnevniku ... vsaka druga beseda: ljubim ... sovražim ... bolezen ... hočem ... moram ... smrt .... pogrešam ... nočem.

Spet me preplavi tisti čuden občutek hotenja, da bi bile vse stvari spet po starem ... Da bi bilo lažje, da bi bilo lepše. Pa ni. Pa venar. Še vedno je lepo.
Ko sem s tabo je vedno najlepše.