Končno sem zbrala pogum in se lotila pisati vsega tega, kar se je v tolikem času nabralo v meni. Če je bog pošten (to, le tako rečem), sem pišem le zato, ker upam da bo to kdo prebral.
Če ti res ni niti do tega, da mi nameniš pogled,
prosim povej.
Ne zapiraj pa mi vrat pred nosom,
dobro veš, da to sovražim.
In upam da veš, da me boli,
ko me ne j*beš pou k*rca več.
In nikar mi ne govori nazaj,
da jaz tebe niti ne šmirglam.
Če to misliš,
zaleti se u zid. U tistega, ki ti je sedaj najbližje.
in upam da te bo bolelo.
prav tako močno kot mene.
ker že dva meseca tolčem z glavo v zid.
kako sem se lahko tako zmotila?

Oh, kako je lahko!

In sedaj grem. Adijo!