Shame on you, Tumblr. Zaradi tebe zanemarjam blogspot. But whatever :)

Nekega ležernega deževnega dneva, ko je bilo brezsmiselno početi karkoli, ko so se vsi ostali tiščali na kavču pred televizijo, ko je bila na sporedu trapasta oddaja, ki so se ji vsi otroci smejali, odrasli pa so le zmajali glavo in si mislilki kam gre ta svet, je ona odšla v svojo sobo, izpod postelje potegnila staro zaprašeno škatlo in se zakopala v spomine.
Prvi dnevnik, album poln slik iz otroštva, mamin smeh kar na enkrat začne odzvanjati v ušesih.
Pa bere odstavke v starem dnevniku ... vsaka druga beseda: ljubim ... sovražim ... bolezen ... hočem ... moram ... smrt .... pogrešam ... nočem.

Spet me preplavi tisti čuden občutek hotenja, da bi bile vse stvari spet po starem ... Da bi bilo lažje, da bi bilo lepše. Pa ni. Pa venar. Še vedno je lepo.
Ko sem s tabo je vedno najlepše.